Skoči na vsebino

Vsebino spletnega mesta selimo na osrednje spletno mesto državne uprave www.gov.si, ki je bilo objavljeno 1. julija 2019.
Vse naše novejše objave najdete na www.gov.si.

SOCIALNO PODJETNIŠTVO

SOCIALNO PODJETNIŠTVO, SOCIALNO PODJETJE IN SOCIALNA EKONOMIJA


Socialno podjetništvo je oblika podjetništva z velikim čutom odgovornosti za družbo in ljudi. Za socialno podjetništvo je značilno, da so motivi poslovanja v razreševanju socialnih, gospodarskih, okoljskih in drugih problemov družbe na inovativen način. Osnovni namen te alternativne oblike podjetništva je tržno delovanje ob upoštevanju ostalih načel socialnega podjetništva, pri čemer so načelo neprofitnosti, načelo enakopravnosti članstva in načelo sodelovanja deležnikov pri upravljanju tisti, ki najbolj razlikujejo socialna podjetja od klasičnih gospodarskih subjektov. Načelo neprofitnosti določa, da namen ustanovitve socialnega podjetja ni izključno pridobivanje dobička, premoženje in presežke prihodkov nad odhodki (ustvarjeni dobiček) pa se vlaga nazaj v dejavnost socialnega podjetja, torej njegova delitev ni dopustna. Načelo enakopravnosti članstva določa, da posamezni ustanovitelji ali lastniki pri odločanju nimajo prevladujočega vpliva, odločitve sprejemajo vsi člani po načelu en član – en glas, neodvisno od deleža vloženega kapitala. Načelo sodelovanja deležnikov pri upravljanju pa določa, da se  v odločanje vključujejo tudi drugi deležniki.


Socialno podjetništvo po zakonski definiciji (ZSocP-A) pomeni »trajno opravljanje podjetniške dejavnosti s proizvodnjo in prodajo proizvodov ali opravljanjem storitev na trgu, kjer ustvarjanje dobička ni glavni cilj podjetniške aktivnosti, temveč glavni cilj predstavlja doseganje socialnih oziroma družbenih učinkov«.


Socialno podjetništvo se lahko izvaja na vseh področjih gospodarskih in negospodarskih dejavnosti, pri čemer praksa kaže, da socialna podjetja predstavljajo nekakšen »hibrid« med javnim in zasebnim ter se običajno lotevajo izvajanja tistih dejavnosti, ki jih javni in zasebni sektor ne moreta ali ne želita realizirati v zadostnem obsegu zaradi različnih razlogov, kot na primer pomanjkanje javnih sredstev ali premajhna dobičkonosnost. Izvajanje dejavnosti socialnega podjetništva torej ni omejeno samo na integracijo ranljivih skupin na trgu dela in opravljanje socialnih storitev splošnega pomena, temveč odpira širše možnosti za generiranje socialnih inovacij. Ključno pri tem pa je, da zagotavlja (širše) družbene učinke.


Socialno podjetje je po zakonski definiciji (ZSocP-A) »nepridobitna pravna oseba, ki pridobi status socialnega podjetja in je lahko društvo, zavod, ustanova, gospodarska družba, zadruga, evropska zadruga ali druga pravna oseba zasebnega prava, ki ni ustanovljena izključno z namenom pridobivanja dobička ter premoženja ne deli, prav tako ne deli ustvarjenega presežka prihodkov nad odhodki«. Status socialnega podjetja lahko pridobi vsaka nepridobitna pravna oseba, ki se obveže, da bo delovala po enajstih načelih socialnega podjetništva, ki so: avtonomna pobuda, nepridobitnost, tržna naravnanost, vključevanje prostovoljskega dela, enakopravnost članstva, sodelovanje deležnikov pri upravljanju, pregledno poslovanje in družbeno koristno delovanje.


Socialno podjetništvo je del širšega koncepta socialne ekonomije, ki je po zakonski definiciji (ZSocP-A) opredeljena kot »ekonomija, ki jo sestavljajo socialna podjetja, zadruge, invalidska podjetja, zaposlitveni centri, nevladne organizacije (društva, zavodi, ustanove oziroma fundacije), ki niso ustanovljeni izključno z namenom pridobivanja dobička, delujejo v korist svojih članov, uporabnikov oziroma širše skupnosti in proizvajajo tržne oziroma netržne proizvode ter storitve«. Vendar pa - za razliko od socialnih podjetij - lahko delijo dobiček, lahko opravljajo le negospodarske dejavnosti (ne velja načelo tržne naravnanosti), lastniki/ustanovitelji lahko imajo prevladujoči vpliv pri odločanju (ne velja načelo enakopravnosti članstva) ter ni nujno, da v odločanje vključujejo druge deležnike (ne velja načelo sodelovanja deležnikov pri upravljanju).

 

USTANOVITEV SOCIALNEGA PODJETJA


Status socialnega podjetja lahko pridobi nepridobitna pravna oseba, npr. društvo, zavod, ustanova, zadruga, evropska zadruga, zaposlitveni center, invalidsko podjetje, gospodarska družba ipd., ki izpolnjuje načela socialnega podjetništva ter pogoje navedene v ZSocP-A, predvsem pa:
•    opravlja gospodarske in negospodarske dejavnosti, 
•    ne deli premoženja in presežka prihodkov nad odhodki, 
•  je neodvisna in organizacijsko samostojna v odnosu do pridobitnih gospodarskih družb, pravnih oseb javnega prava ali lokalnih skupnosti, 
•    zagotavlja vključujočo obliko upravljanja, ki temelji na soodločanju in demokratičnem načinu odločanja in 
•    izpolnjuje druge pogoje, ki jih določa ta zakon in zakon, ki ureja pravno organiziranost posamezne vrste nepridobitne pravne osebe.

Posamezna nepridobitna pravna oseba je lahko že ustanovljena in se naknadno doregistrira v socialno podjetje ali pa to opravi istočasno pri pristojnemu registrskemu organu. Registrski organi in postopek registracije socialnega podjetja so opredeljeni v poglavju registrski postopek. Socialno podjetje lahko registrira le pravna oseba (različnih pravnoorganizacijskih oblik), medtem ko fizična oseba (npr. samostojni podjetnik, kmet) statusa ne more pridobiti.

 

ZAKON O SOCIALNEM PODJETNIŠTVU


Zakon o socialnem podjetništvu (ZSocP), (Uradni list RS, št. 20/2011) (link) je bil sprejet marca 2011 in se je začel uporabljati januarja 2012. V obdobju od sprejema zakona do decembra 2014 je bilo za področje socialnega podjetništva pristojno Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, od 1.1.2015 dalje pa Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo. 


V obdobju uporabe zakona se je pokazala potreba, da se dopolnijo ali spremenijo predvsem tiste določbe zakona, ki so v praksi odvračale pravne subjekte od registracije statusa socialnega podjetja oziroma oteževale njegovo ohranitev. Iz tega razloga je bil pripravljen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem podjetništvu - Zakon o socialnem podjetništvu (ZSocP-A) (link), (Uradni list RS, št. 20/11, 90/14 – ZDU-1I in 13/18), ki ga je sprejel Državni zbor RS na svoji 38. seji 15.2.2018 in je stopil v veljavo 15.3.2018. 


Ključne spremembe novele zakona so predvsem:
1. Odprava tipa A in B socialnih podjetij, ki sta do sedaj ločevala socialna podjetja glede na to, ali so status pridobila iz naslova izvajanja v zakonu opredeljenih dejavnosti (tip A) in na socialna podjetja tipa B, ki so pridobila status iz naslova zaposlovanja določenega deleže težje zaposljivih oseb.
2. Omogočanje izvajanja socialnega podjetništva na vseh področjih gospodarskih in negospodarskih dejavnosti, ki presega integracijo ranljivih ciljnih skupin in opravljanje socialnih storitev splošnega pomena ter daje več možnosti za generiranje socialnih inovacij.
Glede na prvi dve spremembi se posledično odpravljajo tudi nekatere administrativne ovire, in sicer se poenostavljata letno poročanje ministrstvu in pogoji za ohranjanje statusa, saj socialnim podjetjem ni več potrebno poročati o številu in strukturi zaposlenih niti o doseženih prihodkih iz naslova opravljanja dejavnosti socialnega podjetništva. 
3. Odprava omejitev registracije statusa socialnega podjetja za pravne osebe s statusom invalidskega podjetja in zaposlitvenega centra, saj so tudi ti del socialne ekonomije.
4. Poleg navedenega, se z novelo zakona približujemo evropskim praksam, ki obravnavajo širši kontekst socialne ekonomije, katere del je tudi socialno podjetništvo, s tem, da so posamezni pojmi jasno opredeljeni, s tem, da se Svet za socialno podjetništvo širi v Svet za socialno ekonomijo, Strategija razvoja socialnega podjetništva pa v Strategijo razvoja socialne ekonomije.
5. Popolna (100%) omejitev izplačila dobička, s čimer želimo se še bolj poudarja načelo nepridobitnosti in daje poudarek temu, da se za status socialnega podjetja resnično odločijo tiste nepridobitne pravne osebe, katerih glavno vodilo delovanja je doseganje družbenih učinkov in ne izplačevanje dobička (kar seveda ne pomeni, da niso tržno usmerjena, prav nasprotno – socialna podjetja so v svojem bistvu podjetja, ki delujejo po tržnih načelih in na trgu ustvarjajo prihodke). 
6. Uvedba merjenja družbenih učinkov, ki jih bodo socialna podjetja morala javno objavljati ter o njih letno poročati pristojnemu ministrstvu (Uredbo o merjenju družbenih učinkov bo sprejela Vlada RS v roku 6 mesecev od uveljavitve ZSocP-A).

 

STRATEGIJA RAZVOJA SOCIALNE EKONOMIJE


Na podlagi Zakona o socialnem podjetništvu iz leta 2011 je Vlada Republike Slovenije 25. 7. 2013 sprejela Strategijo razvoja socialnega podjetništva za obdobje 2013 – 2016, ki je zagotavljala načrtovan razvoj socialnega podjetništva v republiki Sloveniji  za obdobje štirih let.


V skladu z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem podjetništvu – ZSocP-A (Uradni list RS, št. 13/18), ki je začel veljati dne 15. 3. 2018, mora  Vlada do septembra 2018 sprejeti Strategijo razvoja socialne ekonomije iz tretjega odstavka 7. člena za plansko obdobje od 2019 do 2029 in program ukrepov iz četrtega odstavka 29. člena za leti 2019 in 2020.

 

MERJENJE DRUŽBENIH UČINKOV SOCIALNIH PODJETIJ


Vlada RS bo v roku šestih mesecev od uveljavitve ZSocP-A izdala uredbo o merjenju družbenih učinkov. V uredbi bodo podrobneje opredeljeni standardi, merila in kazalniki za spremljanje družbenih učinkov iz naslova dejavnosti socialnih podjetij. O doseganju družbenih učinkov bo moralo socialno podjetje letno poročati pristojnemu ministrstvu ter jih javno objavljati.


ANALIZA STANJA NA PODROČJU SOCIALNE EKONOMIJE V SLOVENIJI


Februarja 2018 je bila izdelana Aplikativna analiza stanja (v nadaljevanju: analiza) na področju socialne ekonomije v Sloveniji, ki vsebuje tudi smernice za pripravo dolgoročne Strategije razvoja socialne ekonomije v Sloveniji 2019-2029 ter programa kratkoročnih ukrepov z akcijskim načrtom 2019-2020.


Dokument vsebuje obrazložitev osnovnih pojmov ter izhodišča in značilnosti socialne ekonomije,. analizo sektorja socialnega podjetništva in socialne ekonomije z vidika ponudbe in povpraševanja, analizo podpornega okolja, analizo tržnih vrzeli in tržnih možnosti sektorja socialne ekonomije. Kot ključni potencial za razvoj socialne ekonomije izpostavlja visoko brezposelnost z možnostjo zaposlovanja mladih in drugih ranljivih skupin ter potreba po socialnih storitvah, kot so storitve dolgotrajne oskrbe, osebne in gospodinjske storitve ter skrbstvene storitve (skupnostna skrb). Med ključnimi potenciali za razvoj pa omenja tudi nadaljevanje privatizacije, z  možnostmi delavskih odkupov preko zadrug. Analiza dalje identificira ovire in predlaga rešitve za prehod sektorja socialne ekonomije iz projektnega financiranja v trajno dejavnost na trgu. Kot ovire izpostavlja napačno tolmačenje dejavnosti socialnega podjetništva, saj po mednarodno sprejetih definicijah v socialno ekonomijo spadajo dejavnosti, ki so tržne (ang. market activities) in dejavnosti, ki niso tržne (ang. non-market activities), napačno predpostavko, da tržna dejavnost socialnih podjetij pomeni samo prodajo na zasebnem trgu, torej brez prodaje javnim naročnikom (država, občine itd.) ter neustrezno razumevanje družbeno-koristnih aktivnosti subjektov socialne ekonomije. Analiza nato predlaga 5 tipov poslovnih modelov delovanja subjektov socialne ekonomije, ki so: absolutno “netržni model”: subjekt socialne ekonomije nastopa kot izvajalec za državo, ki je naročnik/plačnik, hibridni “netržno-tržni model” s prevladujočim deležem netržnih dejavnosti, uravnotežen hibridni “tržno-netržni model, hibridni “tržno-netržni model” s prevladujočim deležem tržnih dejavnosti ter absolutni “tržni model”.


V zadnjem delu dokumenta so predstavljena izhodišča za dolgoročno razvojno strategijo socialne ekonomije ter kratkoročni program ukrepov (akcijski načrt) s priporočilom, da se v nastajanje strategije vključijo vsi deležniki socialne ekonomije, vsebina pa naj izhaja iz sklepnih ugotovitev posameznih poglavij Aplikativne analize stanja na področju socialne ekonomije v Sloveniji. Podani so predlogi strateških in operativnih ciljev, in sicer: opolnomočena skupnost za in skozi razvoj socialne ekonomije - skupnost, ki se povezuje, sodeluje in je kompetentna za razvoj socialne ekonomije, delujoč ekosistem socialne ekonomije - povezano profesionalno civilno in državno podporno okolje za socialno ekonomijo ter dosežen obseg sektorja socialne ekonomije - obseg zaposlenosti v sektorju socialne ekonomije 4,1 %, obseg BDP 4,3 %. V programu ukrepov so navedeni normativni in sistemski ukrepi, organizacijski in promocijski ukrepi ter finančni mehanizmi. Med nepovratnimi finančni ukrepi so navedeni različni razpisi, med povratnimi finančnimi ukrepi pa krediti in posojila. Navedeni so tudi kombinirani ukrepi in lastniško financiranje.


-    Analiza
-    Priloge k analizi