Skoči na vsebino

NAČELA REGIONALNE POLITIKE

– teritorialno zgrajena večnivojskost regionalne politike;
– trajnostni sonaravni razvoj kot obveznost nosilcev odločanja na vseh teritorialnih ravneh;
– usmerjenost na celotno ozemlje, vendar prilagojenost ukrepov posebnostim posameznih območij. Dodatni ukrepi za obmejna problemska območja. Dodatni začasni ukrepi razvojne podpore za problemska območja z visoko brezposelnostjo. Dodatni ukrepi za območja avtohtonih narodnih skupnosti in romske skupnosti;
– prilagodljivost rešitev in hitra odzivnost regionalne politike na razvojne probleme;
– teritorialni razvojni dialog med nosilci odločanja na vseh teritorialnih ravneh;
– partnerstvo med lokalnimi skupnostmi, združenji gospodarstva in nevladnim sektorjem;
– partnerstvo med javnim in zasebnim sektorjem;
– osredotočenost in programsko usmerjanje razvojnih spodbud na podlagi usklajenih nacionalnih/sektorskih usmeritev in prioritet ter regionalnih razvojnih programov;
– iniciativa regije pri odločanju o konkretnih projektih in dogovorna odločitev države in regije o sofinanciranju;
– povezovanje (mreženje) znotraj in zunaj regije (zlasti med regijami in v širši evropski prostor);
– odgovornost za izvajanje na nacionalni in regionalni ravni: delitev funkcij in poudarek na usklajevalni vlogi nacionalne ravni ter prenos načrtovalskih in izvedbenih funkcij na nižje teritorialne ravni;
– spremljanje in vrednotenje (evalvacija) politike, programov in projektov.


Za uresničitev zastavljenih ciljev je potrebna sprememba koncepta – to je nadgradnja tradicionalne v moderno regionalno politiko, ki zahteva preusmeritev:
– od poudarjanja enakosti k poudarku na učinkovitost in krepitvi razvojne moči regij,
– od usmerjenosti na opremljanje in razvoj fizične infrastrukture k razvojni infrastrukturi in »mehkim« dejavnikom, ki so temelj trajnostno razumljene konkurenčnosti regij,
– od pretežno nepovratnih oblik regionalnih spodbud tudi k povratnim oblikam spodbujanja regionalnega razvoja,
– od pretežno javnih razvojnih projektov tudi k javno-zasebnim oblikam spodbujanja razvoja,
– k teritorialno strukturiranem več nivojskem pristopu regionalne politike. Temeljna raven delovanja je razvojna regija (NUTS-3) pri čemer pa nekateri programi in projekti zahtevajo kritično maso in združevanje razvojnih regij v širša območja. Po drugi strani pa mora endogena regionalna politika podpreti tudi razvojna prizadevanja v oblikovanih območnih razvojnih partnerstvih znotraj razvojnih regij, še posebej v problemskih območjih,
– k fleksibilnim rešitvam in zagotavljanju hitre odzivnosti regionalne politike na razvojne probleme,
– k partnerstvu med lokalnimi skupnostmi, gospodarstvom in institucijami civilne družbe.
– od ozkega nacionalnega razumevanja regionalnega razvoja k širšemu transnacionalnemu pogledu.


Nadgradnja v učinkovitejšo regionalno politiko zahteva opredelitev (definicijo) regionalne politike kot strukturne politike, ki obsega razvojne aktivnosti in programe za doseganje skladnega regionalnega razvoja in se izvaja kot koordinacija razvojnih pobud in vključuje:
– endogeno regionalno politiko, kot skupek razvojnih aktivnosti, usmerjenih v zasledovanje teritorialnih razvojnih ciljev, ki se izvajajo kot povezovanje razvojnih pobud po načelu »od spodaj navzgor”. Ta se uresničuje z izvajanjem ukrepov, ki so usmerjeni v zasledovanje območnih razvojnih ciljev, mreženje, povezovanje lokalnih pobud, graditev zaupanja med razvojnimi partnerji ipd. 
– horizontalno regionalno politiko kot teritorialno (»place based«) koordinacijo sektorskih razvojnih politik, ki pomembno vplivajo na regionalni razvoj. S teritorialno koordinacijo sektorskih politik na ravni 12 razvojnih regij se želi doseči njihove sinergije in s tem večjo učinkovitost kot tudi komplementarnost z razvojnimi odločitvami na nižjih teritorialnih ravneh. Zakon je opredelil pojem teritorialnega dialoga kot načina delovanja horizontalne regionalne politike, ki vključuje razvojne partnerje različnih teritorialnih ravni.